enrolment
Information days and enrolment in 2020/21
Category:
SFU Ljubljana
Published: 19. 03. 2020

Kdo so mornarji na krovu, izvemo šele po viharju

Ladja v viharju

Iskanje sebe in povezanosti v korona času 

Napad virusa. Smo kot na ladji, ki pljuje v vihar. Čez palubo že prši veter, ki nosi debele dežne kaplje, morje je razburkano. Ne moremo več nazaj v mirno in varno brezveterje, ker čas teče samo naprej in včerajšnji dan, je že stvar spomina. Kar je tu, je sedanjost in kar bo jutri, je prihodnost, je virusna nevihta, morda vihar. Vemo, da bo težko, ne vemo, kako zelo težko. Vemo, da marsičesa sploh še ne vemo, ker prihaja čas, kamor zgodovinski spomin kuge ali jetike ne seže več in tako ostajamo brez uporabnih izkušenj. Imamo samo znanje, sodobno tehnologijo ter človeški potencial in nimamo pojma, če je to dovolj, če je znotraj tega vse, kar bomo potrebovali v naslednjih tednih. Kapitan je določil delovne pozicije in naloge, preverja in izpopolnjuje se tehnična in človeška pripravljenost na sunke virusnega vetra, zalivanje virusnih valov čez palubo, odnašanje, nestabilnost ladje, možne okvare in popuščanje materiala. Vse bliže in bliže smo. Več je neznanega kot znanega.

Znotraj mikro prostora nekega posameznika na tej ladji, pa še ostaja pritajen mir, zatišje pred nevihto ali pa vznemirjenje že prerašča v tesnobo in strah, ki ga je mogoče krotiti s podobami normalnosti znotraj našega spomina. Nekako pohlevno, s strahospoštovanjem, pričakujemo naslednje novice, jutrišnji dan, ekspanzijo obolelih, nove vladne odločbe, ki omejujejo, zapirajo, odrekajo, prepovedujejo, da bi zavarovale, kar je najdragocenejše. Vsi vemo, da še nismo tam, kjer je najhuje, ker je šele nekaj sto ljudi bolnih, nekateri s hujšimi simptomi, ampak ta mikro svet zdravega človeka, je še nedotaknjen. Lahko gremo na varno, lahko gremo nazaj domov. Ta občutek, da je vse še mirno v tem domu, v tem stanovanju, v tej hiši, je nesiguren, ker vemo, da bo jutri lahko že drugače. Verjamemo, da nam škoduje lahko samo virus, drugih bojazni ni.

Končno smo spet vsi doma, vsi skupaj. Nič več ni predavanj na fakulteti, dopoldanskega urnika v srednji šoli, krožkov, nič rekreacije, nič druženja na kavi, nič pohajkovanja po nakupovalnih centrih, nič več kampanjskega učenja, klasičnih kontrolnih nalog, nič običajnega stresa, nič hitenja, zamujanja in opravičevanja, da je bil gost promet. Kuhamo, jemo, pospravljamo, spimo, tuširamo se, urejamo vrt, delamo od doma, kot da se ni zgodilo nič, razen da so otroci zrasli od takrat, ko smo bili nazadnje vsi skupaj tako doma. Velika sprememba. Čudna tišina, ki ima grozeč podton. Vsi se delamo, da je vse v redu, živimo, kot smo običajno živeli med vikendi, morda na dopustu. Tokrat smo ostali doma, ne zato, da bi si odpočili, ampak zato, da bi se zavarovali, ker zunaj tega stanovanja, lahko grozi ali bo grozila nenavadna bolezen, trpljenje, nemoč, obup, uničenje. Znotraj teh varnih sten, je vse na pravem mestu, lepo urejeno, varno, poznano.

In potem zjutraj vstanemo, počasi, drug za drugim. Nenavadno je, da vsi obstanemo v kuhinji, vsak s svojo skodelico kave, kot da bomo zdaj zdaj šli vsak v svojo smer in se bomo zvečer spet dobili na hitri večerji v stoje. Ampak danes ne gre nihče ven po svojih poteh. Ostajamo. Najprej prijazni, servilni, zadovoljni, potem že malo grdo pogledamo, ko nam ni všeč, da tiste cunje spet ležijo na kavču. Potem že izrečemo grobo besedo, potem se potegnemo nazaj, potem ignoriramo neko vedenje, ki ga sploh nismo zaznavali vsa ta leta in začenjajo nas motiti stvari in poteze in način tega človeka, teh mojih ljudi s katerimi skupaj živim in sem živel z njimi ves ta čas. Kot da ni več isto, kot, da smo se od-poznali, ker pravzaprav nismo bili veliko skupaj. Vsak je bil nekje drugje, razen ponoči, ko smo spali vsak v svoji sobi, smo bili zares skupaj. Služba, šola, rekreacija, kupovanje novega kolesa in skoči še v čistilnico in ne pozabi pri mami vzeti Jezera, včeraj ga je prebrala do konca in kdaj naj poberem ta malega in ali je še kaj bencina v avtu in še večerna poročila, ob katerih že dremlješ. Skoraj si že pozabil, s kom živiš, kakšne so navade tega tvojega partnerja, moža, cimra, otrok, na pol odraslih ljudi s svojimi življenji, s svojim ritmom. Kdo so oni? Kdo sem jaz? A to so tisti ljubki otročički, ki so zjutraj v nedeljo zlezli v zakonsko posteljo, vsi topli, nasmejani, navihani, mehki, nežni in čuteči. In kdo so sedaj, kdo je on? Je to tisti človek, ki ga nisem mogla odmisliti, ne ponoči, ne podnevi, po tistem prvem sprehodu ob reki, ko mi je pogledal globoko v oči in je v njih odsevala moja lastna podoba. Je to ista oseba? Ne prepoznam je več v njem. Minilo je mnogo let od takrat, ko so se rodili otroci, ko sva bila operativna funkcionalna partnerja, zgledna starša, ki sva utečeno sodelovala za dobrobit otrok, družine, varnega doma, njihovega in lastnega celovitega razvoja, od baleta do nogometa, od prve zaposlitve do kariere. In pokaže se, da ni samo ena neznanka na obzorju, ni samo virusni vihar. Tukaj je nova situacija tudi doma, v lastni dnevni sobi, se je porušila znana domača vikend struktura. Še začelo se ni zares tam zunaj in že smo pred novim viharjem tu znotraj edinega varnega prostora, znotraj ožje družine, partnerstva. Na lepem ostaja čas, razdalja med nami, samota ob vsem tem. Praznina se zaleze v kote, ki jih svetloba tiste iskrene ljubezni ne doseže več. Kako se počutiš lahko spet samega, kako neizprosno je življenje, kako malo vpliva imaš nad vsem, za kar si se tako zelo trudil, toliko vlagal in skupaj zgradil iz nič. Sprašuješ se, kaj sedaj, kako naprej, kako spet zgraditi most, povezati te osebnosti in kako adaptirati to, kar si gradil ves čas iz najboljših delov sebe. In spet so poročila zvečer in spet nove omejitve in spet nove okužbe in virus je zašel že k sosedom.

Še vedno sedimo na istem kavču v tej dnevni sobi in zdolgočaseno gledamo tisti, stokrat videni romantični film, še vedno smo nekako skupaj, se prenašamo, četudi je težko in včasih naporno, še vedno se lahko skupaj smejemo neki nerodnosti, spodrsljaju in še vedno začutimo drug drugega v njegovi krhki nemoči in strahu in še vedno spadamo drug k drugemu. Ranljivi smo, zato se držimo skupaj.

Ko opoldne naslednjega dne, neseš tisto pogreto juho pred vrata sobe, kjer se ta tvoja oseba spopada z vročino in kašljem, ti je hudo, da je šlo toliko dni, let, dopustov, nedelj, četrtkov, neopazno mimo. Toliko let je vsak dan minil v isti samoumevni rutini. Pred temi zaprtimi vrati, se ti vsa leta zvrstijo, kot v hitrem posnetku nazaj in na lepem ti je vredno. Vredno, da je on še vedno tukaj, da ostali poležavajo na kavču v dnevni sobi, vsak spojen s svojim telefonom. Vsa ta leta, ti v hipu postanejo neskončno dragocena, ti otroci, ti mladi ljudje, na katere si neizmerno ponosen, so zrasli iz tebe v sebe, v ločene osebnosti in ti stojiš pred temi vrati, za katerimi je tvoja oseba in jokaš iz hvaležnosti, ker je tam. In ti si mu tako zelo blizu, tukaj za temi vrati, ki te vsaj navidezno varujejo in ti omogočajo, da si še danes lahko brez vročine in da lahko skuhaš in odneseš to juho, v katero si vmešal ljubezen, moč in upanje. In na lepem postane vredno samo to, samo ta družina, samo ti ljudje tukaj. Te nenormalne okoliščine, ki vendar dajo živeti, ki vendar omogočajo, da lahko vključiš štedilnik, si natočiš vodo iz pipe in vzameš kruh iz omare, ki si ga včeraj spekel, sam, na drožeh. Še vedno je dovolj vsega. In v trenutku izveš, kako malo potrebuješ v tem trenutku. Dovolj je. Vsega je dovolj; za življenje in za bližino, ki je včasih ljubezen, včasih jeza, včasih nestrpnost, včasih dvom, strah, obup in nezadovoljstvo. Prav zaradi njih, tako kot celo življenje, se spet trudiš za njih, pravzaprav za sebe in vztrajaš in greš naprej, tokrat s hvaležnostjo v srcu, da so.

Ni še konec, za nikogar še ni konec potovanja na tej skupni ladji sredi razburkanega virusnega morja, nismo še na dnu, ni še prišla tista grozna nevihta. Mi pa smo spet skupaj, zbrani v tej kuhinji, v teh pižamah, vsak s svojo kavo v roki, vsak s svojo zgodbo, povezani smo, kot nismo bili še nikoli doslej v zavedanju, da je življenje končno, da, dokler smo skupaj in skrbimo drug za drugega, je spet prostor za upanje in je notranja moč, ki je prodornejša od virusa in je bližina, ki bo, morda že začetku poletja, spet prinesla mir in blagostanje, zunaj in znotraj nas, v novi iskrenosti in povezanosti. Ko previhariš vihar skupaj, spet spoznaš sebe in svoje bližnje v vsem, kar te in njih določa, kajti ne moreš preživeti na isti ladji nevihtnega morja, ne da se bi se na novo spoznal in se prepustil povezanosti, ki je vsaj tako močna, kot je bil močan strah pred viharjem.

Kdo so mornarji na krovu, izvemo šele po viharju.

 

Avtorica: Marta Jenko

 

Vir foto: unsplash (https://unsplash.com/photos/blJHnXlsuZU)