enrolment
Information days and enrolment in 2020/21
Category:
Specialistični študij
Published: 10. 12. 2019

Izgorelost pri študentih: neizogibno zlo ali posameznikova odločitev?

Izgoreli les

Današnji način življenja dopušča posamezniku le malo prostega časa za odmik od stresa in preobremenjenosti, zaradi česar se kakovost življenja slabša. Kot študentje so mladi izpostavljeni še mnogim dodatnim osebnim in akademskim stresorjem, postanejo bolj  neodvisni ter začnejo sprejemati lastne odločitve v zvezi z življenjskim slogom, kar vse lahko vodi v izgorelost.

Sodobni pogoji študija zahtevajo od  mladih napore in soočanje z izzivi in zahtevami, ki v preteklosti niso bili prisotni. Dosegati morajo višjo raven usposobljenosti in višjo raven adaptacijskih sposobnosti glede na razvoj različnih strokovnih in znanstvenih področij. S tem je tudi pot do zaposlitve težja; potrebujejo ne le ustreznih znanj, vendar tudi socialne veščine in odlično sodelovanje v timih. Številni zunanji in notranji dejavniki pomembno vplivajo na biopsihosocialno ravnovesje študentov in s tem na njihovo zdravje (Berčič, 2016). To življenjsko obdobje zajema množico stresnih faktorjev, zato je pomembno, da se študentje znajo spoprijemati s stresom in privzemati vedenja za okrepitev zdravja.

V zadnjih letih se raziskovalci veliko ukvarjajo z izgorelostjo študentov medicine, ki po podatkih dosedanjih raziskav v svetovnem merilu narašča (Ishak idr., 2013). Študentje medicine naj bi imeli slabše duševno zdravje kot enako stara slovenska splošna populacija, so pogosteje stresno obremenjeni in stres, ki so mu izpostavljeni, bistveno težje obvladujejo kot splošna populacija, posledica neobvladanega stresa zaradi študijskih obveznosti pa je njihova izgorelost (Krokter Kogoj, 2008).

 

Izgorelost – tihi sovražnik, ki ne prizanaša

Pojem izgorelosti so definirali mnogi strokovnjaki. Prvi ga je opredelil leta 1974 Freudenberger; izgorelost je definiral kot ugašanje motivacije in spodbujenosti, posebno tedaj, ko posameznikova osredotočenost na nek cilj ali odnos ne pokaže želenih izidov (Musek 2010). V literaturi je pogosta definicija izgorelosti Christine Maslach: izgorelost je sindrom telesne in duševne izčrpanosti, ki obsega razvoj negativne predstave o sebi, negativen odnos do dela, izgubo občutka zaskrbljenosti in izostajanje čustev do strank (Bilban in Pšeničny, 2007).

Ferber (1990) pojmuje izgorelost kot razkorak med delavčevim vložkom in pričakovanim učinkom, med njegovim trudom in nagrado. Če je zaznani učinek nižji od vložka, začne človek zmanjševati vložek, da bi vzpostavil ravnovesje. Ščuka (2008) izgorelost definira kot skupek različnih bolezenskih znakov pri telesnem in čustvenem odzivanju, mišljenju ter vedenju. Gre za motnjo v komunikaciji človeka s sabo in z okoljem. Košir (2011) navaja, da je izgorelost stanje psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki nastane po več letih izčrpavanja organizma. Izgorel človek pride do stanja močnega upada telesne energije, težko ohranja budnost in se ne more koncentrirati. Obenem se mu trga miselni tok, pozablja, je anksiozen, neodločen, motijo ga lahko že vsakdanji senzorni dražljaji. Tako pride do stanja, ko ni sposoben delati in opravljati vsakodnevnih opravil. Schmiedel (2011) je izgorelost opredelil kot stanje občutne fizične, psihične in/ali čustvene izčrpanosti, ki se ne pojavlja le prehodno, po večjih obremenitvah in je ena od oblik protesta proti neravnovesju v našem organizmu (Golmajer Rajkovic, 2013).

 

Kako prepoznati ujetost v proces izgorevanja?

Izgorevanje je proces, ki se razvija postopno.  Pšeničny (2006) ga deli na tri stopnje:

  1. Izčrpanost: oseba ne priznava občutka kronične utrujenosti in ga presega z aktiviranjem vedno novih osebnostnih virov. Najznačilnejši simptomi so deloholizem, pretirano čustveno angažiranje in utrujenost. Ta stopnja lahko traja tudi do 20 let.
  2. Ujetost: oseba trpi za občutkom ujetosti v način življenja, dela in odnosov, občutkom krivde in upadanjem samopodobe. Osebe v tej stopnji izgorelosti pogosto reagirajo z menjavo delovnega ali življenjskega okolja, vendar pa vanje prenašajo svoje stare notranje prisile in s tem tudi vzroke za nadaljnje izgorevanje. Najznačilnejša simptoma sta močan občutek ujetosti in nemoč, da bi karkoli spremenili. Druga stopnja izgorevanja lahko traja leto ali dve.
  3. Sindrom adrenalne izgorelosti: to je stanje tik pred adrenalnim zlomom. Oseba se trudi, da bi bila aktivna, vendar se ne more več prilagajati spremembam. Za to stopnjo je značilno nihanje med deloholizmom in izčrpanostjo, ki ga spremlja občutek vse večje razvrednotenosti. To stanje lahko traja od nekaj tednov do treh mesecev; takrat običajno sledi adrenalni zlom, ki se odraža kot skoraj popolna izguba energije ter velik psihični, telesni in nevrološki zlom. V to stopnjo sodi tudi čas po adrenalnem zlomu, ko prvi popolni izčrpanosti sledi obdobje intenzivnih vpogledov, sprememba vrednostnega sistema ter transformacija osebnostnih lastnosti (Golmajer Rajkovic, 2013).

 

Znaki izgorelosti se pojavljajo na različnih ravneh (Schmiedel, 2011;  Ščuka, 2008); kot telesni simptomi, čustveni simptomi, na mentalni ravni in kot vedenjski simptomi (Golmajer Rajkovic, 2013).

Posledice izgorevanja se pri posamezniku kažejo kot izčrpanost, ki je prva reakcija na stres zaradi delovnih zahtev ali velikih sprememb, cinizem kot poskus obvarovanja samega sebe pred izčrpanostjo in razočaranjem ter kot neučinkovitost (Maslach in Leiter, 2002). Boštjančič (2010) navaja kot posledice izgorevanja psihosomatske težave (glavobol, mišična napetost, prebavne težave, težave z dihanjem, kardiovaskularne težave, omotičnost, omedlevica ipd.), čustveno izčrpanost, ki jo povezuje s srčno-žilnimi težavami, in cinizem, ki ga povezuje s prebavnimi motnjami. Poslabšajo se tudi socialni in družinski odnosi. Izgorel posameznik se čustveno oddalji od dela in prijateljev in s tem omejuje svoje socialno življenje (Golmajer Rajkovic, 2013).

 

Življenjski slog in izgorelost pri študentih Univerze v Ljubljani

V našo raziskavo je bilo vključenih 622 študentov prvega in tretjega letnika šestih fakultet Univerze v Ljubljani: Medicinska fakulteta, Fakulteta za šport, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za strojništvo, Pedagoška fakulteta in Biotehnična fakulteta (Videmšek in Vesnić,  2016).

Pri skoraj dveh tretjinah študentov je bila pri kategoriji čustvena izčrpanost ugotovljena srednja stopnja izgorelosti in pri približno četrtini nizka stopnja izgorelosti. Razlika je statistično značilna pri porazdelitvi glede na fakulteto. Višji odstotek visoke stopnje izgorelosti pri čustveni izčrpanosti je zaznati med študenti Medicinske fakultete (14,7 %) in Fakultete za strojništvo (13,6 %). Študenti Fakultete za šport imajo pri čustveni izčrpanosti v veliki večini (70,1 %) srednjo stopnjo izgorelosti in le 5,1 % visoko stopnjo izgorelosti. Pri več kot štirih petinah študentov je bila ugotovljena visoka stopnja izgorelosti pri kategoriji razosebljenost. Pri kategoriji osebna izpolnitev pa je za skoraj vse značilna nizka stopnja izgorelosti. Statistično značilnih razlik glede na spol, fakulteto in letnik pri stopnjah izgorelosti pri razosebljenosti in osebni izpolnitvi nismo ugotovili.

Z raziskavo smo ugotovili, da skoraj vsi študenti občutijo napetost, stres in pritiske, tretjina zelo pogosto. Večina študentov navaja kot vzrok obremenitve zaradi študija; višji odstotek je zaznati med študenti Medicinske fakultete. Kljub temu da avtorici nista dokazali, da športna dejavnost bistveno vpliva na zmanjšanje izgorelosti pri študentih, pa sta ugotovili, da kar tri četrtine študentov kot metodo za obvladovanje stresa navajajo športno dejavnost; tu izstopajo študenti Fakultete za šport, ki imajo tudi sicer v majhnem deležu visoko stopnjo izgorelosti.

Moharjeva (2017) je na vzorcu študentov iz različnih slovenskih fakultet ugotovila, da preučevane značilnosti študija bistveno ne napovedujejo izgorelosti, nasprotno pa osebnostne značilnosti – nevroticizem, perfekcionizem in ekstravertnost pomembno napovedujejo izgorelost pri študentih. Ugotovila je tudi, da izgorelost pri študentih napoveduje slabšo pozornost in večje število kognitivnih spodrsljajev.

Raziskava, ki je zajela študente medicine in dentalne medicine na MF UL (Krokter Kogoj, 2008), je poleg njihove slabe samoocene duševnega zdravja pokazala, da imajo slabše duševno zdravje kot njihovi sovrstniki. Ne le, da so pogosteje stresno obremenjeni, ampak stres tudi težje obvladujejo kot splošna populacija, posledica neobvladanega stresa zaradi študijskih obveznosti pa je njihova izgorelost. Izgorelost študentov Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani so proučevali tudi Zaletel Kragelj in sodelavci (2009). Ugotovili so, da bolj kot so študenti stresno obremenjeni z vsakdanjimi študijskimi obveznostmi, bolj so izgoreli. Študentje, ki svoje zdravstveno stanje dojemajo kot slabo, imajo značilno slabši rezultat na lestvicah izgorelosti. Največje težave študentov medicine so povezane z načinom študija, ki zahteva obiskovanje in temeljito pripravo na vsakodnevne vaje, sprotno učenje ter večtedensko učenje v sklopih za posamezne izpite. Avtorji poudarjajo, da pomanjkanje časa vpliva tudi na njihovo družabno življenje,  kakovostno preživljanje prostega časa s prijatelji, sprostitev in počitek (Golmajer Rajkovic, 2013). Veliko vlogo pa lahko igra tudi razpad njihovega občutka poklicanosti in gorečnosti pomagati bolnikom, ki ob trku z realnostjo zdravstvenega sistema ne ustreza več poslanstvu, zaradi katerega so se odločili za ta študij.

 

S spremembo življenjskega sloga nad izgorelost

Vredno bi bilo razmisliti o uvedbi presejalnega testa za tvegano stresno vedenje in izgorelost študentov. V prve letnike študija bi bilo smiselno uvesti predmete, ki bi poučevali o metodah za obvladovanje stresa in obvladovanje časa v povezavi s preobremenjenostjo zaradi študijskih obveznosti (delavnice za sproščanje, pogovorne skupine, učenje tehnik uspešnega učenja …). Vsem študentom, ne zgolj tistim, ki so člani društev, bi morale fakultete nuditi več rekreacijskih in prostočasnih dejavnosti (športni dogodki, dogodki ob svetovnih dnevih in praznikih, filmski večeri, ekskurzije, koncerti). Šport, glasba in umetnost bi bili lahko del opcijskega učnega načrta. Oseben dostop do pomoči, kot so učiteljsko in študentsko tutorstvo, dodeljeni mentorji ter druge svetovalne službe v primeru stiske študentov bi morale uspešno delovati na vseh fakultetah in biti brezplačno dostopne vsem. Smiselno bi bilo razmisliti tudi o izobraževalnih programih ne le za študente, ampak tudi za učiteljski kader fakultet, kjer bi jih osvestili o osnovah zdravega življenjskega sloga in izgorelosti skupaj s priporočili in smernicami, ki veljajo za posamezne dejavnike zdravega življenjskega sloga.

Ukrepi v smeri športno dejavne razbremenitve za izboljšanje življenjskega sloga študentov bi lahko prinesli velike pozitivne spremembe v ravni stresa med študenti. Telesna dejavnost je nedvomno pomemben dejavnik za zdravje in preprečevanje izgorelosti med študenti. Potrebno bi bilo uresničiti načrte za ponovno uvedbo športne vzgoje kot obvezne vsebine na fakultetah in načrte za gradnjo novih športnih objektov v bližini fakultet in študentskih domov. Ustrezno preventivno delovanje je nadvse pomembno za prihodnost študentov; tako bi lahko preprečili oziroma zmanjšali njihovo izgorelost v času študija in kasneje na delovnem mestu.

 

Naja Videmšek, dr.med., specializantka psihoanalitične psihoterapije

 

Literatura

  1. Berčič, H. (2016). Mednarodni posvet Zdrav življenjski slog študentov na Univerzi v Ljubljani. Šport, 64 (1–2), 77–84.
  2. Bilban, M., in A. Pšeničny. (2007). Izgorelost. Delo in varnost, 52 (1), 23–29.
  3. Boštjančič, E. (2010). Izgorelost nas ogroža – kaj lahko naredimo. HRM, 38 (8), 64–68.
  4. Golmajer Rajkovič, N. (2013). Izgorelost študentov ob delu in prezentizem (Magistrska naloga). Fakulteta za management, Univerza na Primorskem, Koper.
  5. Ishak, W., Nikravesh, R., Lederer, S., Perry, R., Ogunyemi, D. in Bernstein, C. (2013). Burnout in medical students: a systematic review. Clin Teach, 10 (4), 242–245.
  6. Krokter Kogoj T. Ocena lastnega zdravja študentov Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani [Prešernova naloga]. Ljubljana, Medicinska fakulteta; 2008.
  7. Maslach Burnout Inventory [internet]. [citirano 2016 Jun 2016].  Dosegljivo na: http://www.mindgarden.com/117-maslach-burnout-inventory
  8. Mazerolle, S. M. in Pagnotta K. D. (2011). Student Perspectives on Burnout. Atletic Training Education Journal, 6 (2), 60–68.
  9. Maslach, C. in Leiter, M. P. (2002). Resnica o izgorevanju na delovnem mestu. Ljubljana: Educy.
  10. Mohar, N. (2017). Osebnostne značilnosti, težave s pozornostjo in izgorelost, raziskava pri študentih (magistrska naloga). Filozofska fakulteta – oddelek za psihologijo Univerze v Mariboru, Maribor.
  11. Musek, J. (2010). Psihologija življenja. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.
  12. Pšeničny, A. (2006). Recipročni model izgorelosti (RMI): prikaz povezave med interpersonalnimi in intrapersonalnimi dejavniki. Psihološka obzorja, 15 (3), 19–36.
  13. Schmiedel, V. (2011). Izgorelost. Ko nas delo, družina in vsakdanjik izčrpavajo. Maribor: Mettis Bukvarna.
  14. Ščuka, V. (2008). Premagajmo sindrom izgorelosti na delovnem mestu. HRM, 25 (6), 50–57.
  15. Videmšek, N. in Vesnić, S. (2016). Življenjski slog in izgorelost pri študentih Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani.